Ponovitev

Patanjali, avtor joga suter je vajo opisal kot nekaj, kar postane učinkovito zaradi vztrajnega in dolgega napora. Vaja je vaja, pa naj gre le za počepe ali pa za usmerjanje pozornosti v svoji notranjosti. Veliko ponovitev bo naše delovanje izpililo.
Ko smo aktivni s svojim telesom, je dobro poznati svoje omejitve. Gnati se preko svojih zmogljivost prej prinese poškodbe kot napredek. In včasih je manj VEČ...



Včasih je smotrno dadati kakšno serijo, včasij je bolje narediti kakšno manj. Enako velja za premore med serijami, število ponovitev v posamezni seriji...Prisluhni temu, kar je znotraj. Trenirano telo nima le močnih in prožnih mišic. Trenirano telo je moč prepoznati tudi v zavedanju samega sebe. Instinkt je naš najboljši osebni trener. In vedno je ob nas...

Vzdrževanje

Telo je narejeno za gibanje. Gibanje je eden od pripomočkov, ki nam ponudijo miren in stabilen občutek v notranjosti. Ne gre za število ponovitev, ne gre za moč, ne gre za dosežek. Mislim, da gre pri vsem, kar počnemo predvsem za občutek.
Samo to in nič več.
Včasih se nam sicer zdi, da je rezultat pomemben. A vse dalj, ko intenzivno počnemo, karkoli že, ugotovimo, da gre za veščino, kako počnemo.
Ne zakaj, ampak KAKO?



KAKO?
Tako...



Ker je vsak dan pravi dan za začetek...

Kaj pa danes?

Včasih se nam enostavno ne da. Razum ve, da bi bilo super opraviti trening, a občutek znotraj se upira. Kaj storiti?
Možnosti je več.
Lahko se prisilimo, opravimo trening. Mogoče se bomo ta dan poškodovali, mogoče se bomo po treningu počutili bolje, kot pred njim.
Lahko se odrečemo treningu za ta dan. Če to sprejmemo z zadovoljstvom, je počitek prava stvar. Če to sprejmemo z neprijetnim občutkom, odločitev ni bila najboljša.
Lahko počnemo nekaj, česar nismo vajeni. Na ta način se naš razum vede kot začetnik, ki ne ve najbolje, kako naj streže zahtevani nalogi. A na ta način lahko ostanemo budni.




Sprememba je edina stalnica. Popusti in zmagal boš.

Super set

Sprememba je dobrodošla, če želimo presekati rutino običajnih treningov. Napredek je vedno mogoč. Začetnik ima hitro vidne rezultate s ponavljanjem enega in istega. Njegovo telo še nima razvite inteligence telesa do te mere, da bi se na delo (trening) odzvalo drugače, kakor z edino na videz logično posledico- povečanja moči, volumna mišic in povečano gibljivostjo sklepov, ki jih pri treningu uporablja. Po določenem času se odziv telesa spremeni, napredek je vedno manjši in z nenehnim ponavljanjem istega delovanja zapada v ne oz. v kontraproduktivno stanje.



Razbij rutino!
Pusti, da drugačni principi gibanja ponudijo izziv telesu in umu. Napredek je vedno mogoč. Omejitve so le v glavi.

Kjerkoli, kadarkoli

Telo v gibih, ki jih sreča v vsakdanjem življenju ali izolirani gibi treninga z utežmi? Večna dilema, glede na trend je včasih več zagovornikov za prvo, včasih več za drugo možnost. Mislim, da pravilen odgovor leži v posamezniku. Če je njegov namen izgraditi nadpovprečno mišično maso, je verjetno sistematično delo z utežmi nujno potrebno. Če je namen usmerjen v funkcionalnost gibanja, je verjetno prva možnost bolj uporabna. O delu z utežmi se boste seznanili v fitnesu. Sami s seboj pa lahko igrivo oblikujete svoj način treninga, ki naj vključuje tisto, kar vam je pri srcu. Zadovoljstvo v početju je že del rezultata!



Si, kar si.
Postani, kar hočeš biti.

Živalski gibi

Ali lahko z imitacijo živalskega gibanja storimo kaj za svoje telo?
Veliko telesnih položajev pri jogi na svoj način išče smisel, ki ga ima določena žival. V chi gongu je kar nekaj gibov, ki imitirajo živali pr različnih gibanjih. Borilne veščine uporabljajo stile, ki slede določenemu živalskemu gibanju.

Spodnja različica gibanja se bo morda na prvo oko zdela tako- tako...
A mogoče ji je vredno ponuditi priložnost.



Opice so kul!
:-)

Mogoče se premalo zavedamo, kako lahko marsikaj storimo zase brez vseh pripomočkov, brez uteži, v malo prostora in s hišnim ljubljenčkom za vratom...Poglavitno je, da bo vsaka oblika gibanja sprožila kemične procese v našem telesu, ki nas umirijo in odprejo. In mogoče bomo zato boljši. In če nam to, kar počnemo, predstavlja zabavo in to počnemo zaradi počutja in ne zaradi suženjstva lastnemu izgledu...smo že bližje.

Back to the Nature

Narava v nas sproži prvinsko.
Milina in surova moč, utrip srca, ki bi na trenutke izskočil iz premajhnega prsnega koša in mir...Mir okrog nas.
Mir v nas.



Ne potrebujem rezultatov. Ko počnem, kar je prav, je rezultat zgolj posledica mojega delovanja. In ne cilj.
Ko počnem, kar ni prav,je rezultat še vedno le posledica mojega delovanja. Ampak prepogosto je ta posledica mojega delovanja tudi cilj.
Kaj je prav in kaj narobe?
Odgovor leži v posamezniku...
Mogoče je "prav" tisto, kar najdete na zgornjem videospotu in variacije le tega.

Mogoče ste bolj "tough" in je prav tole na spodnjem posnetku...



mogoče ste bolj hardcore , in je prav samo tisto, kar vleče na tole spodaj...



Kaj je prav in kaj narobe?
Odgovor leži v posamezniku...
Mogoče uživate, ko berete knjigo? Tudi to je odlična izbira:-))
A počnite tisto, kar je PRAV. Za vas.

Telo...Um.

Telo je brez uma neuporabno. Ne deluje.
Um je brez telesa neuporaben. Ne zmore materializirati svojega delovanja.
Telo in um, neločljivo povezana.
Mogoče ste športnik, mogoče rekreativec. Mogoče niste nič od tega, pa ste na tale blog padli po čistem naklučju.(v temu primeru se mogoče pozabavajte ob kakšnem posnetku spodaj:-)ali pa ne...)
Moder mož je nekoč dejal: "Ko ješ, jej. Ko spiš, spi. Ko se ljubiš, se ljubi. Vsako stvar, ki jo počneš, počni v svoji popolnosti..."
Rutina ubija in najlažje je spoznavanja tega čudovitega bitja, ki mu pravimo jaz, na ta način, da povežemo telo, energetski potencial, misli, čustva in pozornost v tisto, kar dejansko počnemo. Rutinske operacijo oddaljijo naš um od našega delovanja in pojavi se razdvojenost. Osredotočenost je ključ, ki nas zadrži v optimalnem delovanju.



Različni treningi, na oko različne filozofije gibanja imajo skupno točko. Pozornost. In ko smo tam, se odpremo zavedanju. Ampak to je že tema, ki jo lahko poiščete na kakšnem drugem blogu...
:-)

Center

Karkoli počnemo, vedno se gibljemo iz svojega centra, ki se nahaja približno v predelu popka. Ko tečemo, se ravnotežje razporedi okrog te točke, preval in premet zavrtita telo okrog te točke, udarci prihajajo iz te točke in še bi lahko naštevali. Dober center je osnova vsega, kar počnemo in razvijamo ga lahko na različne načine. Obstaja cel kup raznovrstnih načinov vadb tega predela, od mišičnih krepitev jedra telesa, npr. Pilates, vsi Core programi,..pa vse do borilnih veščin, ki raziskujejo center s usmeritvijo pozornosti. Aikido, Thai chi, Chi gong,Karate, vse se vrti okrog točke, ki ji Japonci rečejo HARA, Kitajci TAN TIEN,zahodnjaki SOLARNI PLEKSUS.

Vsak način vadbe je idealen, dokler v njem uživamo. A včasih napredujemo v tem, kar v resnici počnemo tako, da kdaj pa kdaj presenetimo svoj um in se približamo SEBI drugače...



Poskoči v aktivno stran SEBE!

TRIM/ cross fit?

Kaj je trimčkanje? Izraz je bil mnogobolj popularen kakšnih 20 ali 30 let nazaj v času. Danes bi kombinaciji teka in različnih vaj rekli drugače.
Cross fit je zaporedje različnih vaj, ki so kombinirane med gimnastiko, weight liftingom (dvigovanje uteži) in pa kondicijskimi prvinami. Sestavi se nakakšen protokol, ki vsebuje eno ali več vaj z lastno težo, eno ali več vaj z dodano težo in eno ali več vaj iz recimo atletike. Tipičen protokol bi lahko izgledal nekako takole:
1. Sklece do maksimalnega števila ponovitev
2. Počepi z utežjo do maksimalnega števila ponovitev
3. Tek na 400 metrov
Ali cel kup različnih variacij na to temo...
:-)


Kako napredovati? Načeloma poznamo dve možnosti.
1. Določiš število ponovitev celega cikla(recimo 3-7) in meriš čas, ki ga potrebuješ za izvedbo celotnega treninga. Naslednjič tekmuješ s svojim časom. Nevarnost, ki se pojavi pri načinu, kjer telo peljemo do maksimuma je slaba(nepravilna) izvedba vaje, ko je telo utrujeno. Posledica se lahko odrazi v poškodbi...



2.Določimo si čas izvajanja, recimo 10 minut in v temu času poskušamo izvesti maksimalno število ponovitev določenega protokola.
Primer:
7x poskok iz počepa, 7 sklec
Torej poskočiš 7x, narediš 7 sklec, poskočiš 7x, narediš 7 sklec...
Ko se naslednjič lotiš istega protokola, lahko preveriš svojo pripravljenost s številom izvedenih ciklov.

Prilagojen cross fit program si lahko privoščite na katerikoli trim stezi, ki ima bazne postaje, vzgibi, sklece, plezanje, poskoki...če vsemu dodate še tek do lokacije treninga in intervalni tek nazaj(kombinacija šprintov in hoje) bo vaše telo vsekakor zadovoljno.
In um bo miren...

Sprememba

Sprememba naj bi bila edina stalnica našega življenja. Ljudje se večino ukvarjamo s tem, da bi življenje organizirali v določen red, saj si tako povečamo NAVIDEZEN občutek varnosti. A osnovna narava je prehajanje iz urejenega v neurejeno, iz reda v NEred...
Filozofija gor ali dol, vsi ki svoje telo in um urimo na tak ali drugačen način, hitro (ali pa malenkost počasneje)zapademo v rutino treninga. Počnemo iste stvari in naša pozornost je vedno manj budna. Na nek način je zdravo prebuditi pristop, ki ga ima začetnik v čemerkoli. Navdušenje nad tistim, česar se je lotil drži njegovo zavest budno v tem, kar dejansko počne. Nekako bi lahko trdili, da zavedanje upada premosorazmerno z stopnjo obvladovanja našega početja.



V kratkem video izseku karateista je prikazana najverjetneje drugačna izvedba sklece, kot smo jo vajeni. S počasnimi gibi stimuliramo najglobja vlakna našega mišičja in hkrati telo naučimo, da postopoma ugasne tisto, česar ne potrebuje. Dolg čas negativne ponovitve giba (spust navzdol) s časom prakse poskrbi za to, da uporabimo samo tista vlakna mišic, ki so nujno potrebna, da telo ne pade na tla.
Dvig bo predstavljal še mnogo večji izziv...
:-)

Individum

Vsak posameznik je vesolje zase. Včasih dve galaksiji izkusita gravitacijo druga druge in posledice so...take ali drugačne. V matematičnem jeziku je presek tisto polje, ki je skupno vsaj dvema različnima množicama. V naših fizičnih realnostih je presek takrat, ko se recimo zaletimo v nekaj trdnega. V naši čustveni realnosti se zgodi presek, ko smo na nekoga navezani...tako ali drugače.
Ker smo vsi edinstveni, razumemo iste stvari drugače.



Nekdo razume Aikido kot veščino, s katero bo nekomu, ki mu bo "težil" zvil roko ali pa ga vrgel po tleh, spet drug dojema aikido kot ples. Ni prave ali neprave interpretacije posamezne veščine, smo le različni posamezniki. Beseda Ai predstavlja harmonijo, Ki, je beseda, ki označuje energijo, oziroma njen tok, beseda Do pa pomeni pot.
Osebno menim, da katerokoli veščino, ki naj bi bila borilna, kjer lastno telo lahko uporabiš kot orožje izmojstriš takrat, ko avtomatično ni več situacije, ki bi ti kjerkoli drugje kot v vadbenem prostoru ponujala uporabo te veščine. Z besedami joge to pomeni, da postaneš tak mojster ne- nasilja, da ti tudi lačen tiger ne bi želel žalega.:-) Ko si sposoben pogoltnit svoj ego in morda sprejeti udarec in ga ne vrniti...Zdi se mi, da si takrat pravi mojster. Lahko se motim?%#&???
Ali pa ne...
Dojemanje katerekoli veščine se s časom spreminja. Različnost je "kriva", da isto razumemo drugače. Tudi Aikido je lahko brutalen, nežen, brez vsebine, grob...Interpretacija je prepuščena vsakemu praktikantu.



Početje se mi zdi smiselno, dokler ti ponuja zadovoljstvo. Tega lahko najdemo v napredovanju, v samozavesti, v moči, v povezanosti. Ker imajo vsake oči svojega malarja, pač najdeš tisto, kar misliš, da je prav. In morda se kdaj na poti uzreš, ugotoviš da si v slepi ulici in se vrneš nazaj. A nobeno delovanje ni nesmiselno. Včasih je vredno stopiti v slepo ulico, ker se s tem naučiš več, kot če to ulico zgrešiš. Ali pa ne.

Mirovanje?

Včasih je fizika trdila, da je osnovna narava vseh stvari mirovanje, vse do takrat, ko na njih ne začne delovat sila od zunaj. Danes vemo, da ni tako. Gibanje je osnovna narava vsega, faktorji, ki pridejo od zunaj, so le nekaj, kar vpliva na osnovno gibanje.
Ko telo miruje, se v njem dogaja cel kup stvari, od dihanja, krvnega pretoka, izmenjave tekočin, srčnega utripa in še bi lahko našteval. V bistvu naše telo redkokdaj res miruje. Verjetno je le stanje umirjenosti, ki ga ponuja meditacija tisto, ki lahko za trenutek ustavi čas in se stvari navidezno ustavijo.



Zdi se mi, da je investicija časa v gibanje dobra naložba. Z različnimi oblikami delovanja na fizični ravni se namreč približujemo osnovni naravi. Telo je ustvarjeno za gibanje in počutje v njem je drugačno (beri boljše), kakor če telo za več ur parkiramo pred tak ali drugačen ekran. Mir ni nekaj, kar bi našli zunaj sebe, mir je že del nas. Z gibanjem smo mu mnogo bližje, kot se tega morda zavedamo.



Pravijo, da je prvih tisoč ponovitev tistega, kar počnemo, zgolj intro, ki nas popelje proti globini našega početja. In deset tisoč ponovitev je le izboljšava...Ne glede na trening, ki vam je pri srcu, vedno obstaja možnost izboljšave. Veliko napredka v praksi Aikida se mi je zgodilo, ko se je poglobilo moje dojemanje fizične prakse joge. V jogi sem spoznal globjo resničnost posamezne asane med prakso chi gonga...Osnovna narava stvari je gibanje. In vse je povezano...
:-)

Telo vadba?

Beseda telovadba nas večino asociira na osnovno šolo, in učitelja telovadbe, ki je stal pred nami s piščalko okrog vratu...Sama beseda napeljuje na to, da gre za vadbo telesa. Zdi se mi, da je ideja mogoče nekako izpeta, saj ljudje vedno bolj razumemo, da ne gre le za naše telo in pa možgane, ki se nahajajo nekje v glavi. Telo, um, občutenja, zavedanje...vse to skupaj z vsem kar nas obdaja tvori tisto, čemur lahko rečemo jaz.
Na nek način bi lahko trdil, da je telovadba joga, a joga nikakor ni telovadba. Različne prakse joge lahko na različne načine vključimo v svoj vsakdan in nam lahko služijo kot odličen trening telesa in hkrati s takim načinom umirimo svoj um in se zazremo vsvoje doživljanje trenutka.



Treba je razumeti, da je joga stanje in nima prav veliko zveze S telesnimi položaji. Res je, da si večina pod besedo joga predstavlja nekoga v meditativnem položaju ali pa mogoče z nogo za vratom. A BISTVO JOGE NI V TEHNIKAH, KI JIH JOGA PONUJA. Joga je občutek v trenutku, ko nismo obremenjeni s predstavami ali pričakovanji, temveč odprtih rok sprejmemo tisto, kar nam življenje ponuja. Mogoče redno tečete in zgodilo se vam je že, da je pričakovanja popoldanskega teka zmotil dež, ki se je nepričakovano pojavil od nikoder. Mogoče ste ostali doma. Mogoče ste oblekli svojo tekaško opravo in se podali na tek. V dež. In medtem, ko se okrog vas ni spremenilo prav nič, je v vaši notranjosti vaša odločitev teči ali ne teči rodila svoje sadove. Takšne ali drugačne. Joga je delovanje ne glede na okoliščine. Veliko ljudi med vami, ki to prebirate, ste veliki jogiji, ne da bi se tega zavedali. Veliko ljudi, ki vsak dan potegne joga podlogo na dan in izvaja nekaj, kar naj bi bila jogijska praksa, ne bodo nikoli blizu joge. ..
A bistvo tega bloga ni v jogi, čeprav je joga v vsem, ampak v tem, kako še osmisliti delovanje svojega telesa, da bomo iz tega nekaj potegnili. Sprememba je edina stalnica in naj se vaše delovanje drži tega načela. Pojdite na fitnes, tekajte po gozdu, premugajte klanec za klancem na kolesu, veslajte...Obiščite uro joge, pilatesa, body-pumpa...Storite kar vam pade na pamet in to storite ZDAJ!

Flow of energy...

Trening je smotrn do tiste mere, ko v njem lahko uživamo. Um se hitro zasiti ponavljajočih rutin fitnesa, teka, kolesarjenja.... Tudi fizičen aspekt prakse joge marsikomu po določenem času gleda skozi ušesa, trening enega in istega udarca zna biti duhamoren....
Ne glede na to, s čim se ukvarjam, novost v gibanju spremeni mojo naravnanost. Ko se z avtomobilom vozimo po znani poti se največkrat niti ne zavedamo, kako smo to pot dejansko prevozili. Ko potujemo po nam neznanem terenu, se nam v zavest odtisnejo malenkosti, ki bi jih na znanem področju spregledali. In dejstvo je, da se življenja zavedamo mnogo bolj, ko smo prisotni v tem, kar počnemo in nam misli ne bežijo naokrog...



Razbijanje rutine pomeni biti živ. Namesto rednega treninga si kdaj pa kdaj privoščim odmor, ki ga preživim v gozdu. Drevesa so lahko idealen partner za raziskovanje. Hitrost, nežnost, povezanost...vse to je le del mene in spoznam SE lahko na različne načine. Ne trdim, da se odrečete rednosti tistega kar počnete, ne! A včasih ni slabo prekiniti ustaljenega in se podati v neznano. Ko se boste vrnili k svoji najljubši dejavnosti boste morda presenečeni, ko boste odkrili, da vam je prekinitev rutine pomagala.
Naj bo edino pravilo to, da NI PRAVIL!

Svila...

Včasih besede premaknejo nekaj v naši notranjosti in nekaj nas pritegne. Ali odbije. V prejšni objavi sem omenil vadbo z bokkenom oz. lesenim vadbenim mečem. Eden od odzivov, ki sem jih prejel, je bil sledeč:
Tea - Vadbeni meč deluje kot podaljšek telesa in ko ga razumeš, je gibanje z njim podobno tekočim gibom surferja na valovih... Lahko napišeš o tem kaj več?
nedelja ob 21:39 ·

Meč ni nekaj, kar držimo v roki in z njim udarjamo naokrog. Meč ne seka, temveč reže. Gibanje telesa z mečem optimalno išče način, kako bi se seštelo čimveč različnih komponent gibanja, tako da hitrost in smer potovanja konice meče ni odvisna od fizične sile. Konica meča je tista, ki jo s pomočjo gibanja usmerjamo v prostoru na način, da ves čas ohranja gibanje in ni zaustavitev na njeni poti. Mogoče bo slika bolj razumljiva kot besede:-)





Na videu je jasno videti potovanje meča skozi prostor. Res je, da gre predvsem za prikaz gibanja obeh aikidok in bistvo posnetka je v centru napadenega (tisti brez meča), ki se med napadom z mečem navidezno skoraj ne premika v prostoru. Telesi obeh, napadalca in napadenega, delujeta povezano, podobno kot pogled na usklajena plesalca...
Ni pomembno, kaj počneš. Velja se vprašati, koliko veselja je v tem, kar počneš?
Lep dan. In še lepšo noč...

Delovanje

Kuča, posao (:-)), služba, študij, mogoče še kakšen hobi, pa domov spat in jutri vse skupaj ponovimo...Se zdi znano? Dejstvo je, da naša podzavest naravnost ljubi rutino, saj na ta način ne potrebuje silnega delovanja in vsakodnevne aktivnosti se zlahka zgodijo tako rekoč same od sebe. Kakšen je občutek, če rutino zamenjamo za nekaj svežega? Pozornost vseh čutil postane bolj živa, v trenutku, ko smo izstopili iz znane formule je odziv morda stvar preživetja in zato smo nekako bolj prisotni v tem, kar v resnici počnemo.

Treniram vsak dan. Treniram svoje telo, z njegovo pomočjo kultiviram svoj um. Um ima več od treninga takrat, ko ne delujem po preverjeni metodi, ampak si pustim odprte roke za raziskovanje. Treningi so, če se le da in mi okolica in čas dopuščata, predvsem intuitivni.

Kaj to pomeni? Včeraj sem na prošnjo mojega mladega prijatelja zašel po dolgem času na fitnes. Ko sem mu pokazal pravilno izvedbo nekaterih vaj in sva sestavila program za prvi mesec njegovih treningov, sem si trening privoščil tudi sam. Telo je zadovoljno predlo, ko sem po dolgem času spet držal uteži v svojih rokah. Trening je bil odličen...Da se ubranim "musklfibra", sem si zvečer privoščil kratko sprostitev napetosti z nekaj jogijskimi asanami in jutranji(danes) chi gong. V polno zapolnjenem dnevu sem čutil posledice včerajšnega treninga zgolj kot prijetno polnost mišic. Zato je bil današnji dan namenjen motoriki in ne trenigu moči ali vzdržljivosti. Sprehod s psom, kjer je moj korak stopal previdno kot noga samuraja in delo z mečem. Vadbeni meč deluje kot podaljšek telesa in ko ga razumeš, je gibanje z njim podobno tekočim gibom surferja na valovih...

Kaj bom počel jutri? Dan bom začel z individualno uro joge, potem sledijo raznovrstne obveznosti in če bo volja, mogoče popoldanski trening z gorskim biciklom + trening telesa v naravi, meditacija...ali pa kaj popolnoma drugega. Zvečer pa aikido:-)

Bomo videli!

Delovanje naj pride od znotraj in ne počnite stvari le zato, ker bi radi shujšali ali pa izgledali kot Hanibal na zgornjem videu! Kar počnete, počnite z veseljem in rezultati bodo prišli sami od sebe...Seveda pa potrebujemo čas.

Zakaj?

Potrebno je biti lep. Potrebno je biti uspešen. Zadovoljstvo naj bo osnovno vodilo naših življenj. Za srečo je potrebno storiti vse, kar je potrebno.
»Sedem korakov do…« je preverjen bestseller.
Zakaj?
Zakaj moramo biti lepi? Vsi priročniki mi odgovorijo, da zaradi samopodobe.
Zakaj povečati odstotek mišičja in zmanjšati odstotek maščobe na telesu?
Da bomo lepi in privlačni in se tako vklopili v predstavo zdravega in uspešnega.
Zakaj moramo biti srečni?
Sreča je največ, kar človek lahko pridobi.

Pa je vse to res potrebno?
Dokler je naš um usmerjen v to, da zadovoljitev enači s tistim kar je zunaj, je to verjetno ena od možnih poti do sreče, do zadovoljstva.
Ko je um usmerjen navznoter, je zadovoljstvo v ravnovesju. Razmerju med aktivnostjo in sproščenostjo. To razmerje iščem v telesu in umu. Včasih telesna aktivnost umiri um. Um je najverjetneje bolj dejaven, ko telo miruje. Ni pa nujno. Ne mislim po nepotrebnem filozofirati.
Kako poiskati ravnovesje? Če bi trdil, da poznam odgovor na to vprašanje, bi vam ta trenutek začel prodajati razsvetljenje v 7 korakih. Ne bom rekel v osmih, da po pomoti ne bi kdo pomislil na osem delov, ki po Patanjaliju opisujejo jogo. Ta blog ni namenjen jogi. Ali pa tudi.



Dolgo časa sem mislil, da je življenje tisto, kar počnem. Zdaj vem, da je življenje tisto, zaradi česar počnem. Če se vrnem k vprašanjem, ki sem jih na začetku nanizal, z lahkoto potegnem črto in postavim sledeče trditve:

Vsak človek je lahko lep in ni je stvari, ki bi nam lahko pomagala do lepote. Zdi se, da plastične operacije izpolnijo sanje nekaterih,a še vedno je um tisti, ki bo definiral črte našega obraza in telesa. Do lepote lahko pridemo le s tisto plastično operacijo, ki popravi naš um, če je bil seveda ta vzrok naše NE-lepote. Če neprestano razmišljamo zaskrbljeno, veselo, bojevito, spravljivo…kakorkoli že je najbolj logična posledica teh misli krepitev točno tistih mišic na obrazu, ki skrbijo za primeren izgled. Ko smo jezni, mrščimo čelo. Ko se smejimo, se okoli oči pojavijo smejalne gubice. Lepi smo, ko je naš um »opran« nečistoč.

Lepo telo je relativno, saj imajo vsake oči svojega malarja. Telo, ki funkcionalno sledi vsem izzivom, bo najverjetneje bolj mišičasto kot telo, ki na kavču celo popoldne pričakuje začetek večera. Dejstvo je, da mišice potrebujemo za gibanje in pohodnik potrebuje močnejše kakor pisatelj. Lahko si predstavljamo, da telo deluje z varčevalnim programom. Če mišicam ne postavljamo različnih zahtev, bo telo pametno poskrbelo za to, da bo mišična masa telesa upadla. Maščoba je z ekonomskim besediščem dobiček. Dobiček izračunamo kot razliko med prihodki in odhodki. Če se nam zdi, da je maščobe na telesu preveč, najverjetneje pojemo več kot pokurimo.

Sreča je najbolj precenjena stvar, ki nam jo različne industrije prodajajo kot »MUST HAVE«. Preprosto opzovanje narave nam pove, da za dežjem posije sonce in po dnevu pride noč. Nihanja in cikli so bolj naravni kot mi sami in neprestano pehanje za srečo ustvarja le kup potrošnikov, ki v nesmiselnem lovu za njo zapravijo svoj čas in denar. Sreče ne moremo kupiti. Nova igrača v obliki ekrana, avtomobila, hlač in tako naprej nas bo seveda trenutno zadovoljila, a ne bo minilo veliko časa, ko bomo ponovno hlastali za novo pridobitvijo.

Napisal sem torej vse živo. Kaj vam poskušam prodati? Tečaj joge? DVD? Knjigo? Politično prepričanje?
Nič od tega.
Kaj torej pričakovati?

telo in um

Telo in um sta povezana. Telesni izgled je zgolj posledica mojih preteklih delovanj in to, kar počnem danes, je izgled mojega telesa čez nekaj let.

Ali lahko s svojim telesom delujem na svoj um?

Jogijski položaji so na nek način zgolj manipulacija, kjer preko usmerjene pozornosti, ritmom diha, razmerjem med aktivnostjo in predajo srečamo trenutek, ko ni več pomembno tisto, kar je bilo...ali tisto, kar naj bi bilo...

Namesto asan lahko tečete.
Igrate tenis.
Ali golf.
Jezdite.
Igrate klavir...

Verjamem, da z redno vadbo svojega telesa postopoma kultiviramo svoj um.
Verjamem, da z redno prakso uma razvijamo bolj subtilno delovanje telesa.
Verjamem, da je vedno mogoče napredovati.
Verjamem, da je le volja tista, ki rodi rezultate.

vaja, vaja, vaja, vaja..
vaja naredi mojstra.