Vsak posameznik je vesolje zase. Včasih dve galaksiji izkusita gravitacijo druga druge in posledice so...take ali drugačne. V matematičnem jeziku je presek tisto polje, ki je skupno vsaj dvema različnima množicama. V naših fizičnih realnostih je presek takrat, ko se recimo zaletimo v nekaj trdnega. V naši čustveni realnosti se zgodi presek, ko smo na nekoga navezani...tako ali drugače.
Ker smo vsi edinstveni, razumemo iste stvari drugače.
Nekdo razume Aikido kot veščino, s katero bo nekomu, ki mu bo "težil" zvil roko ali pa ga vrgel po tleh, spet drug dojema aikido kot ples. Ni prave ali neprave interpretacije posamezne veščine, smo le različni posamezniki. Beseda Ai predstavlja harmonijo, Ki, je beseda, ki označuje energijo, oziroma njen tok, beseda Do pa pomeni pot.
Osebno menim, da katerokoli veščino, ki naj bi bila borilna, kjer lastno telo lahko uporabiš kot orožje izmojstriš takrat, ko avtomatično ni več situacije, ki bi ti kjerkoli drugje kot v vadbenem prostoru ponujala uporabo te veščine. Z besedami joge to pomeni, da postaneš tak mojster ne- nasilja, da ti tudi lačen tiger ne bi želel žalega.:-) Ko si sposoben pogoltnit svoj ego in morda sprejeti udarec in ga ne vrniti...Zdi se mi, da si takrat pravi mojster. Lahko se motim?%#&???
Ali pa ne...
Dojemanje katerekoli veščine se s časom spreminja. Različnost je "kriva", da isto razumemo drugače. Tudi Aikido je lahko brutalen, nežen, brez vsebine, grob...Interpretacija je prepuščena vsakemu praktikantu.
Početje se mi zdi smiselno, dokler ti ponuja zadovoljstvo. Tega lahko najdemo v napredovanju, v samozavesti, v moči, v povezanosti. Ker imajo vsake oči svojega malarja, pač najdeš tisto, kar misliš, da je prav. In morda se kdaj na poti uzreš, ugotoviš da si v slepi ulici in se vrneš nazaj. A nobeno delovanje ni nesmiselno. Včasih je vredno stopiti v slepo ulico, ker se s tem naučiš več, kot če to ulico zgrešiš. Ali pa ne.
